Modra spada med osnovne barve. Njej nasprotna je rumena barva, zmes obeh pa je zelena, ki združuje lastnosti obeh.  V naravi je razprostranjena v sinjini neba, ki se odslikava v vodi.

Simbolika modrine: modrost, inteligentnost, nesmrtnost, neskončnost, globinskost, vzvišenost, poduhovljenost, mistika. Njene psihološke asociacije: jasno, sveže, lahkotno (barva atmosfere), prozorno, zračno, oddaljeno, tiho, mirno … 

Fiziološki učinki modrine: umirja srčni utrip, zmanjšuje ritem dihanja, pomirja, spodbuja k umski aktivnosti, introspekciji, zbranosti, usmerja navznoter - pravijo ji barva miru in počitka. Kot signalna barva opozarja.

Njen karakter: konzervativen, aristokratski, vzvišen, poduhovljen, odmaknjen, introspektiven. Za to barvo se odločajo predvsem politične, socialne in versko duhovne organizacije. Zaradi bogate simbolike in odmaknjenosti privlači umetnike.

Modro simbolizira razodevajočega se Boga.

To je jasno po osrednjem dogodku sinajskega razodetja (klik na biblija.net >>). Ko so namreč Mojzes, Aron, Nadab in Abiu s sedemdesetimi starešinami prišli na goro razodetja, so videli Izraelovega Boga. »Pod njegovimi nogami je bila kakor podoba iz safirovih plošč, jasna kakor samo nebo« (2Mz 24,10 >>). Kot pozneje Ezekiel (prim. 1,26 >>), so zatem starešine videle Boga, zakritega z dozdevnim safirno modrim izžarevanjem, po katerem se je izkazovala božja navzočnost in sestop na zemljo. V tej modrini se Bog ni razodel kot Stvarnik, temveč kot gospod zaveze in  kot tisti, ki se poln ljubezni sklanja k ljudem. Na vprašanje zakaj naj bi se Bog razodeval  ravno v modrini, so judovski modreci v Talmundu skušali takole odgovoriti: »Ker škrlatno modro ustreza morju, morje neba oboku, nebo safirju in safir prestolu veličanstva, ki so ga izraelski starešine gledali na Sinaju«. Po Pirke R. Elieserju 46 >> sta bili tudi sami tabli postave iz safirja; kot snovni nosilki razodetja sta bili modri. Po tistem dogodku božjega razodetja je modra postala prednostna in dokončna hebrejsko kultna barva. Zato je povsem smiselno,  če je bilo modro v odnosu z notranjostjo svetišča v hebrejskem kultu, s skrinjo zaveze, s skrinjo božje navzočnosti. Oltar za žgalne daritve so med potjo judovskega ljudstva skozi puščavo  pokrivali z rdečim žametnim prtom, skrinjo zaveze pa ne le s štiribarvno zaveso, ki je delila Sveto od presvetega, temveč z žametno modrim prtom.
(Alfons Rosenberg: Odkrivajmo simbole. Celje, 1987)